Dan restavracij

V začetku januarja sem dobila povabilo, če bi želela sodelovati na Restaurant day: Culinary Carnival oziroma po slovensko “Dan restavracij”. Ekipa Mačje pite me je povabila preko Instagrama, sklepam da na podlagi fotografij, ki jih tam objavljam.

Kaj je Restaurant day?
Je globalni dogodek, ki poteka štirikrat letno, ko ljubiteljski kuharji za en dan prostovoljno odprejo svojo restavracijo, kavarno, organizirajo piknik ipd. Festival povezuje zabava, deljenje novih kulinaričnih izkušenj in uživanje v medsebojnem druženju. Poudarek pa je na ljubiteljski pripravi hrane in jedi, ki se jih lahko ponudi “gostom”.

Res fin dogodek, ki je podoben Odprti kuhni, samo precej manjši in z eno “posebnostjo”.
Posebnost tega dogodka je, da cene niso določene in ni računov, ampak samo priporočeni prostovoljni prispevki. Ravno zaradi tega sem najprej vabilo zavrnila, saj sem bila glede prostovoljnih prispevkov zelo skeptična, ker ne želim vlagati truda v stvari, ki se mi ne izplačajo. Pa tudi z bloganjem in peko se malo bolj aktivno ukvarjam šele zadnjega pol leta in posledično nimam še veliko izkušenj.

Restaurant day (1 of 1)

 

Zakaj sem se odločila za sodelovanje?
Na koncu sem se odločila, da bom sodelovala pri skupinski mizi in pripravila samo nekaj majhnega, saj Dneva restavracij še nikoli prej nisem obiskala in se mi niti ni sanjalo kako vse skupaj poteka. Želela pa sem pridobiti nove izkušnje in spoznati ljudi, ki počnejo podobne stvari kot jaz.

Kaj sem pripravila?
Takoj sem vedela, da bom pekla piškote pa čeprav vem, da imajo ljudje raje cupcakese, pite ipd. Zakaj sem vseeno tvegala in naredila nekaj kar ni toliko priljubljeno? Zato, ker vem, da sem dobra v peki piškotov in da mi bodo kljub temu, da bom “pod pritiskom” dobro uspeli. Pa tudi zato, ker lahko počakajo nekaj dni in so še vedno dobri. Pite in cupcakesi pa so, vsaj meni, dobri samo sveži in ljudem nočem ponujati nekaj kar meni ni dobro in v kar ne verjamem. Načeloma bi vse lahko pripravila tudi v soboto popoldne, ampak bi bila samo živčna, časovno omejena in če bi se mi kaj ponesrečilo ne bi imela časa za delanje na novo. In ker je bilo to zame prvič nisem hotela preveč tvegati.

Kar nekaj težav pa sem imela tudi s tem kako naj piškote postrežem. Ker je težko določiti ceno enega piškota sem jih zložila v vrečke pa čeprav mogoče to ni bila najboljša ideja.

Na ta dogodek nisem šla zaradi zaslužka, zato je bil priporočen prostovoljni prispevek res majhen in to je 2 evra za vrečko piškotov- če računaš, da so piškoti ročno narejeni in v večini iz domačih ekoloških sestavin je to res minimalno. Nekomu se to mogoče zdi veliko, ampak ta zagotovo še ni pekel piškotov.

Sem pa že včeraj dobila ogromno idej kaj vse bi lahko spremenila in izboljšala, zato je bila to definitivno pozitivna izkušnja, ki mi bo pomagala, da se izboljšam in napredujem.

Linški (1 of 1)

Pripravila sem: 
* linške piškote z  jagodno marmelado
* maslene piškote z limoninim oblivom, pistacijami in brusnicami
* orehove rogljičke
* rumove kroglice
* konopljine piškote

Vsi piškoti so bili narejeni po družinskih receptih in v večini iz domačih ekoloških sestavin.

Kako se je vse skupaj izteklo?
Moja predvidevanja so se kmalu potrdila, saj mi na začetku ni šlo najbolje. Največ ljudi je prišlo v času kosila in se večinoma odločalo za slane jedi oziroma jedi “na žlico” ter seveda pite in tortice, ki so bolj atraktivne od piškotov.
Se je pa na koncu vse dobro izšlo. Ko je zmanjkalo slanih jedi, so ljudje začeli posegati po sladicah. Tako da sem bila na koncu v plusu- pokrila sem strošek prostora, strošek sestavin, ostal pa mi je tudi kakšen evro za trud. Nekaj vrečk je tudi ostalo, tako da sem jih razdelila sosednjim mizam in prijateljem.
Najbolj pa sem bila vesela pozitivnih komentarjev, da so piškoti odlični in pa komentarja nekega moškega, ki je rekel: “To so eni izmed najboljših lincerjev kar sem jih jedel.” Taki komentarji poplačajo vseh 20 ur, ki sem jih porabila za pripravo, od peke do izdelovanja vizitk.

Brez kritike ne gre
Verjetno bi bilo najbolje, da bi kritiko zadržala zase, ampak žal ne morem biti tiho. Vem, da smo si ljudje različni, da stvari različno cenimo, ampak vseeno… Prepričana sem bila, da so tisti, ki so imeli ves čas veliko ljudi dobro zaslužili. Ko pa sem izvedela, da nekaterim ni uspelo pokriti niti vseh sestavin, ker nekateri ljudje niso ničesar prispevali v kozarček s prostovoljnimi prispevki, pa sem bila kar malo zgrožena! Prav tako ob tem, da so nekateri včasih dobili tudi samo 20 centov! Razumem, da so to prostovoljne donacije, da ne smeš zahtevati plačila, da že pred dogodkom veš, da se to lahko zgodi, ampak vseeno težko razumem kako to, da ljudem ni nerodno in da niti malo ne cenijo truda ter dela, ki so ga sodelujoči vložili v pripravo. Namen dogodka Restaurant day ni to, da se za malo oz. nič denarja dobro naješ.

11261633_1572774863013595_5694494191387542076_oFoto: Ljubljanski lonec

Hvala
Ne smem pa vseh ljudi “metati v isti koš”. Nekateri cenijo vložen trud in so dali priporočen prispevek ali pa še kak evro več. Na srečo so bili taki tudi tisti, ki so vzeli moje piškote, tako da hvala!

Pohvaliti moram tudi organizatorje za dobro izpeljali dogodek in hvala za vabilo in s tem odlično izkušnjo.

Že tako je vse skupaj napisano na dolgo in široko, tako da lahko napišem še javno zahvalo tistim, ki mi največ pomagajo na moji “blogerski poti”.
Največja zahvala gre mojim domačim, ki so mi vedno v pomoč! Sestri, ki me je spodbujala pri tem, da blog postane javen in ker prebere vsako objavo še preden gre v javnost. Staršem, ki mi velikokrat pomagajo pri peki. Prijateljici, ki mi je oblikovala čudovit logo po mojih željah in fantu, ki mi res vedno pomaga, čeprav ga peka in pisanje bloga ne veselita. Hvala! <3

One thought on “Dan restavracij

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja