Kaj je (oz. ni) slovenska kulinarika

in kako o njej veselo blogati? je bil dogodek, ki je potekal v petek, 22. januarja v  Hostlu Trezor. Na njem sta prof. dr. Janez Bogataj in blogerka Urška Fartelj (220 stopinj poševno) predstavila svoj pogled na tradicionalne slovenske jedi, do kje je še smiselno eksperimentirati pri recepturah in prezentaciji, kako tradicionalno jed predstaviti na moderen način in kakšno vlogo ima bloger v kontekstu slovenske kulinarike.
Dogodek sta organizirali Mateja Delakorda (Zgodbe na krožniku) in Iva Gruden (Ljubljananjam).

12615370_567538936736214_785064442155575247_o

Kot študentka etnologije in kulturne antropologije sem se že v 1. letniku pri predmetu Etnologija Slovenije navdušila nad slovensko kulinariko. Vse skupaj pa me je še bolj začelo zanimati, ko sem se lansko leto na ZRC SAZU udeležila okrogle mize z naslovom »Zaščiteni proizvodi kot priložnost Slovenije«. Takrat je na okrogli mizi sodeloval tudi prof. dr. Janez Bogataj, ki me je že takrat navdušil s svojimi neposrednimi odgovori, še bolj pa s svojimi knjigami.
To je bil tudi glavni razlog zakaj sem se udeležila petkovega dogodka.

Najprej nam je dr. Bogataj razkril “katastrofo”, ki se dogaja na področju promocije slovenske kulinarike ter kako druge države promovirajo svojo kulinariko. Navedla bom samo 4 primere:
1. Seznam na katerem so siri z zaščiteno označbo porekla “Protected designation of origin”. Na tem seznamu so vsi zaščiteni siri, razen štirih slovenskih, ker se nekomu ni dalo poslati poslati seznama naših sirov.
2. “Gourmand World Cookbook Awards”, kjer podeljuje nagrade za najboljše kuharske knjige, seveda pa se slovenske kuharske knjige, kljub temu, da so odlične, tam ne pojavljajo.
3. Evropske kulturne poti, kjer Slovenije ni zraven, čeprav smo bili povabljeni.
4. Slovenija je zadnji kulinarični zemljevid dobila leta 1990, ki pa ga ni kupila nobena ustanova povezana s turizmom, ampak so ga kupile samo šole.

 

 

Govoril je tudi o naslednjih stvareh:
Gastrodiplomaciji-promocija kulture in gastronomije s pomočjo države.
– Projektu “Kuhna pa to” nad katerim so tujci popolnoma navdušeni, mi pa ga ne znamo najbolje tržiti, saj bi lahko zaščitili koncept in ga prodajali naprej.
– O vedno bolj popularnem t.i. “street food” ali ulični hrani ter priložnostih v Sloveniji.
– O vedno bolj uspešnih tržnih znamkah kot sta Dobrote Dolenjske in Bohinjsko
Interpretaciji kulturne dediščine na katero gostinci po navadi kar pozabijo.
– Pa tudi o tem, da ima Slovenija kar 24 gastronomskih regij in 315 značilnih/tradicionalnih jedi

Nato je s svojimi pogledi na tradicionalno hrano nadaljevala Urška. Z vsemi stvarmi se sicer nisem povsem strinjala, ampak saj je dobro, da imamo ljudje različna mnenja. Sem se pa 100% strinjala s tem, da moramo spoštovati svoje tradicije, izročilo naših babic in prababic ter paziti da ne prekoračimo “etnično-moralnih mej” spreminjanja jedi, saj nikakor ne moremo narediti “presne prekmurske gibanice”!

Na koncu je sledil še klepet ter pokušina Urškine odlične domače prekmurske gibanice, rženega kruha, pečenega v krušni peči njene babice ter domačega bučnega olja, ki ga izdeluje njen stric. Pravo razvajanje za brbončice!

Pohvalila in zahvalila pa bi se tudi Mateji in Ivi , ki sta organizirali prijeten večer in upam, da kmalu pripravita kaj podobnega.

12633577_567538850069556_4837027365395601810_o

12622027_567538623402912_6482570456048231082_o

12496464_567539463402828_917192921166578072_o

Se opravičujem, če kakšen izmed podatkov ni popolnoma točen oziroma si ga nisem pravilno zapomnila.

Vir fotografij: Ljubljananjam